V okviru raziskav sinteze estrskih dendrimerov kot kandidatov za nosilce zdravilnih učinkovin v naprednih dostavnih sistemih smo pripravili dendron druge generacije na osnovi 2,2-bis(hidroksimetil)propionske kisline.

Iz utekočinjenega lesa smo uspešno izdelali lepilo za izdelavo ivernih plošč, katerih lastnosti ustrezajo zahtevam Evropskih standardov.

Optimizirali smo postopek utekočinjanja lesa in biomase, uporabo ultrazvoka v procesu utekočinjanja, pripravili smo idejno zasnovo pilotnega reaktorja za utekočinjanje lesa in optimizirali procese na pilotnem reaktorju in lepljenje z utekočinjenim lesom pri izdelavi ivernih in vezanih plošč.

Za spremljanje strukturnih sprememb lignina med utekočinjanjem lesa smo kot modelno spojino uporabili lignin iz mletega lesa. Lignin lesa bukve smo utekočinili v prisotnosti etilenglikola in monohidrata p-toluensulfonske kisline kot katalizatorja. Za identifikacijo in karakterizacijo kompleksnih produktov, nastalih po utekočinjenju lignina, smo uporabili jedrsko magnetno resonanco (NMR), velikostno izključitveno kromatografijo (SEC) in visokotlačno tekočinsko kromatografijo (HPLC). Izkazalo se je, da začetna razgradnja lignina poteka s cepitvijo značilnih vezi, pri čemer nastanejo nizkomolekularni derivati lignina. Utekočinjanje lignina smo spremljali s kvantitativno določitvijo fenolnih in alifatskih hidroksilnih skupin s kvantitativno ³¹P NMR, vgradnjo etilenglikolnih enot v strukturo lignina pa smo določili s kvantitativno ¹³C NMR. Spremembe molskih mas, določene s SEC, so dokazale nastanek lignin-polimera in nizkomolekularnih derivatov lignina, ki smo jih identificirali s HPLC.

Sintetizirali smo nanodelce ZnO velikosti od 20-100 nm po poliolni metodi s hidrolizo Zn(II) acetata v različnih diolih. Optimirali smo sintezo nano ZnO v etilenglikolu (EG) in propandiolu (PD), tako da smo naenkrat lahko pripravili do 10 g nano ZnO. Po postopku s kalmi smo sintetizirali nanodelce ZnO velikosti 50-100 nm. S kalcinacijo organokovinskega intermediata smo pripravili ZnO nanodelce velikosti 20-50 nm. Iz teh ZnO nanoprahov smo s polimerizacijo v masi pripravili prozorne nanokompozite s polimetilmetakrilatom (PMMA) in polistirenom (PS) ter koncentracijo ZnO do 0,1 ut.% oz. do 2 ut.%. Porazdelitev ZnO nanodelcev v PMMA je homogena, pri višjih koncentracijah pa so ti delno aglomerirani. Večji delci imajo manjšo težnjo k agregaciji oz. aglomeraciji. Fotoluminiscenčne (PL) lastnosti imajo vsi vzorci nano ZnO, PMMA matrica pa PL še intenzivira zaradi interakcije med karbonilnimi skupinami PMMA in površino ZnO.

Razvili smo enostavno in ponovljivo metodo sinteze nanodelcev ZnO z različnimi morfologijami in velikostmi delcev v nevodnem mediju. Uporabili smo cinkov acetilacetonat kot ZnO prekurzor, kot reagente in medije hkrati pa smo uporabili 1-butanol, izobutanol in terc-butanol. Mehanizem rasti ZnO delcev smo spremljali s SEM in TEM mikroskopijo ter FTIR spektroskopijo, medtem ko smo mehanizem alkoholize določili z NMR spektroskopijo.

Razvili smo nizkotemperaturno brezvodno sintezo monokristaliničnih nanodelcev ZnO iz polimernih prekurzorjev, ki delujejo kot templati in nadzorujejo rast kristalov ZnO.

Na področju prevodnih polimerov smo raziskovali vpliv različnih ionskih tekočin (1-alkil-3-metilimidazolijevi kloridi, N-alkil piridinijevi kloridi, itd.), kationskih surfaktantov (kvaterne amonijeve soli) ter enostavnih elektrolitov (natrijev, kalcijev, aluminijev klorid) na morfologijo in lastnosti polianilina. Ionske tekočine močno vplivajo na nastanek eno in več dimenzionalnih nanostruktur polianilina.

Z uporabo mini-emulzijske polimerizacije smo pripravili nanokompozite polimetilmetakrilata z visokimi koncentracijami superparamagnetnih delcev železovega oksida. S spreminjanjem koncentracije emulgatorja smo spreminjali velikost nanodelcev v območju »25 do »50 nm. Najvišja koncentracija nanodelcev je bila 39%, kar se kaže v visoki vrednosti nasičenja magnetizacije, ki je do 27 emu/g.

Iz N-oktil, N-dodecil in N-heksadecil dietanolamina ter anhidrida jantarne kisline smo sintetizirali stranskoverižne poliestre. Te smo pretvorili v poliester hidrokloride z različnim molskim deležem HCl (20-100%). Poliestrski hidrokloridi, sintetizirani iz N-dodecil dietanolamina, so tekoče kristalinični, temperaturo izotropizacije pa lahko reguliramo s spreminjanjem deleža HCl v območju 32°C - 82°C.