Novica

Na daljavo smo poklepetali z Michelom Adamičem, ki je kot doktorski študent fizike deloval v Laboratoriju za moderne baterijske sisteme. Njegova raziskovalna pot ga je nato popeljala v Kanado, od tam pa še precej dlje, vse do južnega tečaja na Antarktiki. Tam bo leto dni član znanstvene skupine Ameriškega antarktičnega programa in na raziskovalni postaji Amundsen-Scott skrbel za delovanje ene najbolj izjemnih naprav na svetu: teleskopa South Pole Telescope.

Najprej nam povejte, kako je na dnu naše »krogle«, na južnem polu na Antarktiki?

Pravzaprav nimam pravih besed, s katerimi bi lahko opisal ta konec sveta. Že ko smo se z letalom približevali južnemu polu, so bili pogledi iz zraka izjemni, nisem mogel verjeti, da je to še vedno planet Zemlja. Leteli smo čez dih jemajoče Transantarktično gorovje, in ko gore utonejo v neskončno ledeno planoto, se zdi, kot da je Zemlje konec in smo prišli v nek drug svet. Pristali smo na neskončnem belem platoju, ki se razprostira v vse smeri, na 3.000 metrov debelem ledu. In ne le, da je tu ekstremen mraz, tu se moraš posloviti od stvari, ki jih imamo za samoumevne, od noči in dneva, rastlin, živali, zelene barve, dežja, rek in oceanov. Počutim se, kot da sem astronavt na nekem drugem planetu.

Kako ste se znašli na raziskovalni postaji Amundsen-Scott?

Na Univerzi McGill v Montrealu v Kanadi opravljam doktorat v skupini, ki je razvila elektroniko za South Pole Telescope (SPT), pri čemer sem postopoma postal strokovnjak za to področje. Tesno sodelujemo z Univerzo v Chicagu, ki upravlja SPT, zato poznam profesorje, odgovorne za ta eksperiment. Poleg tega sem en semester preživel na Univerzi v Kaliforniji v Berkeleyju, v skupini, ki razvija superprevodne detektorje, zelo podobne tistim na SPT. Ko sem naletel na razpis, da moji kolegi v Chicagu iščejo dva winteroverja za SPT, sem se prijavil in po treh intervjujih prejel obvestilo, da sem bil izbran. Nato je sledil še niz zelo specifičnih zdravniških pregledov, po katerih sem po nekaj mesecih dobil zeleno luč za potovanje na jug.

Kako deluje ameriški antarktični program in kdo lahko tam dela?

Združene države Amerike imajo svoj Antarktični program (US Antarctic Program – USAP), ki upravlja tri stalno naseljene baze: McMurdo in Palmer na obali ter postajo Amundsen-Scott na Južnem tečaju. Na slednji delujejo pomembni fizikalni eksperimenti, med njimi South Pole Telescope (SPT), BICEP in IceCube. SPT in BICEP preučujeta kozmično mikrovalovno ozadje, IceCube pa je največji nevtrinski observatorij na svetu. USAP vsako leto razpiše približno tisoč delovnih mest, od kuharjev, mehanikov, gradbenikov, inženirjev, električarjev, do upravljalcev težke mehanizacije, meteorologov itd., večinoma za državljane ZDA, za poletne ali zimske sezone. Nekateri pa na Antarktiki ostanejo celo leto, te imenujejo winteroverji. Poleg tega obstaja tudi nekaj znanstvenih winterover položajev za strokovnjake z vsega sveta, ki za eno leto prevzamejo skrb za velike mednarodne znanstvene eksperimente. Mednje sodim tudi sam. Od novembra 2025 do novembra 2026 bom tako pod okriljem Univerze v Chicagu skrbel za delovanje SPT. Sicer poleti na postaji živi okoli 150 prebivalcev, pozimi pa le nekaj čez 40.

Zakaj teleskop SPT stoji prav na Antarktiki?

SPT je mikrovalovni teleskop, namenjen proučevanju kozmičnega mikrovalovnega ozadja, sevanja iz zgodnjega vesolja. Antarktika je idealna lokacija, saj je izjemno suha, hladna in visoko ležeča, kar pomeni zelo malo vodne pare v zraku, ki sicer močno absorbira mikrovalove. Za opazovanje mikrovalov SPT uporablja izjemno občutljive superprevodne detektorje, ki so s posebnimi hladilniki na osnovi helija ohlajeni skoraj na absolutno ničlo. Za svoje delovanje teleskop potrebuje tudi zelo specifično elektroniko, ki jo je razvila naša skupina na Univerzi McGill. Vsa ta tehnika je izjemno kompleksna in zahteva skrbnike z veliko izkušnjami pri upravljanju takšnih sistemov.

Kako izgleda delo in delovnik winteroverja?

Delo je zelo raznoliko, od mehanskega vzdrževanja teleskopa do programiranja ter skrbi za elektroniko in hladilne sisteme. Zdaj poleti sva oba winteroverja, ki izmenično skrbiva za teleskop, zelo zasedena z usposabljanjem. Izkušeni znanstveniki iz Chicaga naju vsak dan učijo, kako delujejo posamezni sistemi in kako ukrepati ob morebitnih težavah. Februarja bodo vsi odšli, marca bo zašlo sonce in takrat bova ostala sama. Med najbolj ekstremnimi zimskimi nalogami je plezanje na teleskop pri temperaturah do –80 °C, saj je treba vsaka dva tedna mazati zobnike, po snežnih nevihtah pa tudi odstranjevati sneg. Poleti je prostega časa malo, delovnik traja šest dni na teden, poleg tega smo v stalni pripravljenosti , saj nas teleskop ob težavah pokliče po radijski zvezi. Pozimi je tempo počasnejši, takrat ni nadgradenj, le opazovanje, saj mora teleskop delovati neprekinjeno. Winteroverja se takrat izmenjujeva v tedenskih dežurstvih, tako da vsak drugi teden počivaš.

Imate še kakšne dodatne zadolžitve? 

Seveda, vsi winteroverji imamo več nalog. Sem del ekipe nujne medicinske pomoči, usposabljam se tudi za podporo kontroli letenja in oskrbo letal z gorivom. Med uradne dolžnosti sodi celo tedensko čiščenje kopalnic. Sam se dostikrat javim še za večerno pomivanje posode, topla in vlažna kuhinja je namreč odlično zdravilo za močno presušeno kožo od neusmiljenega antarktičnega podnebja.

Kako je poskrbljeno za življenje in prosti čas?

Postaja je zelo dobro opremljena, ima telovadnico, savno, kino, knjižnico in rastlinjak. Igramo denimo družabne igre, ključno pa je, da se znaš zaposliti sam.  Veliko ljudi bere, se uči jezikov ali igra inštrumente. Jaz bom ta čas izkoristil za pisanje doktorata, naučil pa bi se rad pisati tudi kitajske pismenke. Kar se tiče hrane, imamo pripravljene tri obroke na dan, zajtrk, kosilo in večerjo. Hrana je zelo dobra, čeprav spominja na osnovnošolsko menzo. No, tuširamo pa se lahko le dvakrat na teden.

Je še kaj, kar se vam zdi posebej zanimivo? Prosimo, navedite še nekaj zanimivosti.

Potovanje na južni tečaj se začne na Novi Zelandiji, v mestu Christchurch, kjer imajo ZDA svoj antarktični center. Od tam se vkrcamo na ameriško vojaško transportno letalo C-17 Globemaster III, ki nas v približno petih urah popelje do baze McMurdo na obali Antarktike (Rossov otok), največje človeške naselbine na tem kontinentu. Letalo pristane na zamrznjenem morskem ledu Rossovega morja ob vznožju veličastnega vulkana Erebus. Po nekaj dneh v McMurdu sledi še polet z letalom LC-130 Hercules, opremljenim s smučmi, ki nas v dobrih treh urah pripelje na južni tečaj. 

Celotno postajo poganja 1-MW Caterpillarjev 12-valjni dizelski agregat, ki vsako uro porabi približno 165 litrov polarnega letalskega goriva, ljubkovalno imenovanega »Cat food«. Postaja porabi okoli 600–700 kW električne energije, odpadna toplota pa se uporablja za ogrevanje in pripravo tople vode. Na leto porabimo približno dva milijona litrov goriva, kar pomeni izjemno velik ogljični odtis na prebivalca. Ker letala ne morejo dostaviti tolikšnih količin goriva in hrane, to nalogo opravi znameniti antarktični konvoj »norcev«, ki z gosenicami in mobilnimi hišami v treh mesecih prevozi 1700 kilometrov dolgo pot od McMurda do južnega tečaja. Ob sprejemu konvoja sledi veliko rajanje, saj je konvoj preživel, postaja pa je preskrbljena za vse leto.

Postaja stoji na 3000 metrov debeli ploskvi ledu, brez kapljice tekoče vode. Vodo pridobivamo s posebnimi vrtinami, imenovanimi »vodnjaki«, kamor vbrizgavamo vročo vodo iz agregata, ta počasi tali led pod površjem, nastalo tekočo vodo pa nato izčrpamo. Pod ledom tako nastane velika votlina, kamor se pozneje prečrpava tudi odpadna voda in fekalije. To onesnaženje tam ostane trajno, medtem ko se vse trdne odpadke odvaža nazaj v ZDA, natančneje v Los Angeles.

Ker je tekoča voda na postaji izjemno redka dobrina, smo omejeni na dve dvominutni prhi na teden, če pride do težav z vrtino, pa ta številka hitro pade na nič. Na srečo je zrak tako suh, da človeški nos komaj še zaznava vonjave, zato kakšen teden brez tuša ni prevelika težava.

Med najbolj ekstremne poklice na postaji sodijo kopači ledenih predorov, ki pri –40 °C cele dneve preživijo pod ledom in dolbejo več sto metrov dolge predore do novih »vodnjakov«. Led režejo z motornimi žagami, bloke pa naložijo na sani in jih ročno odpeljejo iz predorov. Ti delavci veljajo za prave heroje postaje in tipično pojedo vsaj dvakrat do trikrat več kot ostali.

Postaja ima tudi poštni naslov, kar pomeni, da lahko pošiljamo in prejemamo pošto. Pisma in pakete dostavlja ameriška vojska z večmesečnim zamikom, zato je treba pošiljke na jug oddati do decembra, če želimo, da prispejo pred začetkom naslednje zime, sicer bodo prišle šele čez eno leto. Ena najbolj nenavadnih stvari pa je, da na postajo lahko naročamo nakupe iz Amazona. Seveda »two day Prime shipping« tu ne pride v poštev. 

Poleti južni tečaj obišče tudi nekaj turistov z zelo debelimi denarnicami. Pripelje jih letalo Basler, nekakšna antarktična različica legendarnega DC-3 iz filma Indiana Jones. Turisti se fotografirajo, prespijo eno noč v šotorih pred postajo in nato odidejo. Takšna avantura stane približno 100.000 ameriških dolarjev.

Sicer pa je najboljši del antarktične izkušnje družba. Tisti, ki tu preživijo zimo, postanejo zelo povezani in delujejo kot ena velika družina. Veliko prijateljstev ostane za vse življenje, pogosto pa se ti ljudje tudi kasneje skupaj vračajo na beli kontinent. Na postaji praznujemo zahvalni dan, božič in druge ameriške praznike, ob tem pa je veliko druženj in aktivnosti. Ko februarja odide zadnje letalo in ostanemo sami, je tradicija, da si ogledamo kultno grozljivko The Thing.

Fotoutrinki:

^{Pri temperaturah okoli -45 °C so povsem zamrznjeni tudi portreti.}

^{Dih jemajoči razgledi na poti v beli konec sveta.}

^{Sredi neskončne ledenobele ravnine se v daljavi izriše ameriška raziskovalna baza.}

^{Michel bo leto dni delal v eni najbolj nenavadnih pisarn na svetu - South Pole Telescope. Na sliki sta dva mikrovalovna teleskopa, SPT (levo) in BICEP3 (desno).}

^{Teleskop SPT ima zrcalo s premerom 10 metrov in superprevodno kamero za opazovanje kozmičnega mikrovalovnega ozadja iz začetkov vesolja.}

^{Naslovna fotografija: Pozdrav in na zdravje z geografskega južnega pola! Fotografija je nastala ob praznovanju novega leta.}

^{Vir fotografij: osebni arhiv Michela Adamiča}