Zgodovina Kemijskega inštituta
Ob 80. obletnici delovanja Kemijskega inštituta je čas za pogled nazaj skozi zgodovino Kemijskega inštituta.
Začetki po drugi svetovni vojni (1946–1953)
Kemijski inštitut je bil ustanovljen kot samostojna institucija 21. decembra 1946, ko je bil Kemični laboratorij Univerze v Ljubljani dodeljen stari Akademiji za znanost in umetnost (današnji SAZU) z namenom, da razvija tehnologije za predelavo premoga v koks (kar je bilo po vojni gospodarsko pomembno).
Leta 1946 je prof. Maks Samec prevzel vlogo upravnika, leta 1947 pa je SAZU laboratorij preimenovala v Kemični inštitut. Njegov glavni namen je bil, da omogoči uveljavljenim znanstvenikom delo na eksperimentalnih problemih ter študentom delo na problemih, ki vodijo do doktorskih del.
V naslednjih letih se je inštitut začel prostorsko razvijati: leta 1949 se je preselil z NUK-a na Salendrovo ulico, leta 1953 pa v novo stavbo na Hajdrihovi ulici, kjer domuje še danes.
Istega leta, natančneje 17.6.1953, je Kemijski inštitut SAZU dobil tudi novo ime - Kemijski inštitut Boris Kidrič, ob čemer sta poleg SAZU soustanoviteljstvo prevzela še Izvršni svet LR Slovenije in Univerza v Ljubljani. Prevzem imena po Kidriču odraža takratni družbeni in institucionalni okvir ter položaj raziskovanja v Sloveniji.
Utrjevanje raziskovalnih skupin in rast infrastrukture (1953–1958)
Z novo stavbo se inštitut organizacijsko in kadrovsko okrepi. Na inštitutu doktorirajo prvi doktorandi - kot prvi je doktoriral dr. Dušan Hadži iz tvorbe trdnega koksa, zabeležena je prva sistemizacija 21 raziskovalcev na Kemičnem inštitutu. V tem času se je izoblikovalo več raziskovalnih področij ter neformalne, a razmeroma stalne raziskovalne skupine. Nakup prvega infrardečega spektrometra (Perkin Elmer 21) leta 1956 je omogočil pričetek poglobljenih raziskav na različnih področjih dela inštituta.
Leto 1957 je zaznamovalo okrepljeno mednarodno in strokovno povezovanje Kemijskega inštituta: marca je potekal prvi jugoslovanski simpozij o tehnološki mikrobiologiji, poleti pa mednarodni simpozij o vodikovi vezi, na katerem je uvodno predavanje imel tudi Nobelov nagrajenec Linus Pauling.
Finančna samostojnost in iskanje stabilnega modela delovanja (1958–1970)
Leta 1958 so Kemični inštitut Borisa Kidriča izločili iz inštitutov SAZU in januarja 1958 je postal »finančno neodvisen« zavod oziroma finančno samostojna institucija. Z januarsko odločbo je bilo ustanoviteljstvo inštituta razdeljeno na 3 dele: Izvršni svet LRS, Univerza v Ljubljani in SAZU. S pogodbo o izvrševanju ustanoviteljskih pravic so 19.6.1958 so prenesli republiška sredstva na Sklad Borisa Kidriča in od tam na inštitute. 21.12.1958 je IS LRS prekvalificiral inštitut v znanstveni zavod, oktobra 1960 pa je začel poslovati kot gospodarska organizacija.
Ta nespretna organizacijska struktura je zaznamovala 60.leta, kjer naj bi 50 % finančnih sredstev zagotovili skladi, 50 % financiranja pa naj bi prišlo iz gospodarstva. Tak model poslovanja ni deloval, saj tovarne ali niso imele denarje ali niso želele dajati lastnih sredstev za raziskave, sredstva skladov pa so se tudi vse bolj nižala in prehajala v kredit. Zato je v 60. letih Kemijski inštitut zaradi pomanjkanja sofinanciranja predvsem izvajal osnove raziskave ter rutinske naloge za industrijske potrebe. Stalno iskanje finančnih sredstev je bilo izčrpavajoče. Kot rešitev na te težave so v letu 1969 potekali intenzivni pogovori o možnih povezovanjih – med drugim o potencialni (ponovni) priključitvi k Univerzi ter referendum (18. 7. 1969) o pripojitvi h Krki. Slednjega so zaposleni na inštitutu podprli, ostro pa ga je zavrnil Pedagoško-znanstveni svet Oddelka za kemijo in kemijsko tehnologijo FNT, saj bi s tem odvzeli celotno visokošolsko-raziskovalno področje iz akademskega okolja.
Končno ureditev ustanoviteljstva je prinesel Zakon z dne 28. 12. 1970, ki je ustanoviteljske pravice prenesel na konzorcij sedmih tovarn, pri čemer sta Univerza in SAZU ostali soustanoviteljici.
Konzorcij industrije, nove ureditve in tesnejše sodelovanje z univerzo (1970–1991)
Prenos ustanoviteljstva na konzorcij slovenske industrije prinese preglednejše financiranje in bolj formalno pogodbeno sodelovanje z gospodarstvom. Iz organizacijske sheme iz leta 1972 je razvidno, da se je Kemični inštitut Borisa Kidriča razdelil na univerzitetni in industrijski del.
Po novem dogovoru je Oddelek za kemijo FNT dobil celotno desno krilo 2. nadstropja na Hajdrihovi, pravico do uporabe predavalnic in možnost za nadzidavo novih prostorov za kemijsko tehnologijo, obenem pa so jim pripadle prve 4 organizacijsko raziskovalne enote. V sedemdesetih letih se je zaradi tega okrepilo tudi praktično sodelovanje z univerzo: del dejavnosti inštituta postane še tesneje povezan s študijskim in raziskovalnim okoljem, kar koristi raziskovalni infrastrukturi in razvoju kadrov. V tem času je skokovito naraslo zanimanje za delo z računalniki, katerega razcvet je podprl prihod dr. Andreja Ažmana na Kemični inštitut, kjer je sodeloval z dr. Hadžijem. Znanstveni vzpon ter znanstvenega dela ni bil ne prej ne kasneje tako velik, kakor v času delovanja dr. Ažmana in njegove skupine, ki je v 13 letih (1967-1980) kvantno kemijo v Sloveniji postavila na svetovno raven. V tem času je raziskovalna skupina dr. Hadžija na področju infrardeče spektroskopije in teoretskih raziskav elektronskih struktur ter analiz nihanjih spektrov (Ažman) pridobila tolikšen mednarodni ugled, da je v Sloveniji enostavno niso mogli spregledati, kar je precej vplivalo na financiranje inštituta in zaradi česa je bil možen nakup 100 MHz NMR-spektrometra Jeol PS 100 MHz (KI 2016, 57).
V naslednjih desetletjih je inštitut rasel v smeri širših raziskovalnih področij ter postopno posodabljal opremo. V osemdesetih letih so narejeni pomembni koraki v smeri naprednejše analitike; zaradi tehnologije je bilo mogoče iskanje citacij oziroma odmevnosti raziskovalnih del, kjer je bila prva obširna raziskava narejena za potrebe Kemičnega inštituta leta 1985. V tem času je Kemični inštitut Borisa Kidriča pridobil tudi svoj znameniti logotip, za katerega je oblikovalka Katja Zelinka na X. mednarodnem kongresu oblikovalcev v Brnu leta 1982 prejela srebrno medaljo. Decembra 1986 je Kemični inštitut praznoval svojo 40. obletnico ustanovitve. Številni pretekli in tedanji raziskovalci so pripomogli tudi k dolgoletnemu sodelovanju z gospodarstvom, kot so bile dr. Marta Blinc, dr. Helena Sočič, dr. Aleksa Cimerman, dr. Ljubka Vitez, dr. Viktor Menart ter tedanji vodja raziskav v LEK-u, dr. Miha Kremser. Zaradi njihovega truda še danes poteka sodelovanje na področju biotehnologije med LEK-om in Kemijskim inštitutom.
Po osamosvojitvi: novo ime, evropska vpetost in infrastruktura (1991–2003)
Po osamosvojitvi Slovenije je inštitut dobil današnje ime z angleškim dodatkom: Kemijski inštitut, National Institute of Chemistry. V devetdesetih letih se je močno okrepilo vključevanje v evropske in mednarodne programe, hkrati pa se je posodabljala infrastruktura. Kemijski inštitut, ki se je od sedemdesetih letih delil na Raziskovalne enote, sedaj svoje enote preimenuje v laboratorije.
Leta 1992 je nastal prvi infrastrukturni center – Nacionalni center za NMR- spektroskopijo visoke ločljivosti, ki je z leti prerastel v eno ključnih znanstvenih podpornih enot v širši regiji. V tem času, natančneje leta 1994, se je Kemijski inštitut prvič pojavil na svetovnem spletu. Spletno stran je ustvaril dr. Milan Hodošček. Temu se je v letih 1999/2000 pridružila še baza Web of Science. Leta 2000 NMR-center postane evropski center odličnosti, kar potrjuje mednarodno prepoznanost infrastrukture in znanja.
Leta 2003 je inštitut pridobil certifikat ISO 9001 – prvi med slovenskimi raziskovalnimi inštituti s takrat veljavnim standardom – kar je utrdilo sistemsko urejenost in kakovost procesov, zlasti na področjih analiz, okolja, materialov, biotehnologije in procesnega inženirstva.
Center odličnosti NMR, centri odličnosti in nova raziskovalna stavba (2000–2016)
Pomemben mejnik je tudi leto 2009, ko je bil inštitut izjemno uspešen na razpisu za centre odličnosti in je prevzel vodilno vlogo pri konzorcijih, ki povezujejo slovensko znanost in razvoj.
Velik infrastrukturni preskok je prineslo tudi leto 2013, ko je bil odprt Preglov raziskovalni center – sodobna raziskovalna stavba z obsežnimi laboratorijskimi kapacitetami in vrhunsko opremo. Med najvidnejšimi pridobitvami v tem času spada tudi napreden transmisijski elektronski mikroskop s kemijsko analizo, ki je v času vzpostavitve edinstven v tem delu Evrope. V istem desetletju inštitut doseže tudi pomembno mednarodno vidnost s prvo objavo v reviji Science (v sodelovanju raziskovalne skupine pod vodstvom prof. Roberta Dominka in soavtorjev). Konec 2016 je prenovljena tudi celostna grafična podoba.
Zadnje desetletje: 2017–danes
V zadnjem desetletju je Kemijski inštitut okrepil raziskovalno odličnost, posodobil infrastrukturo ter razširil sodelovanja z industrijo in mednarodnimi partnerji. Leto 2017 je zaznamovala vrsta odmevnih znanstvenih objav v najuglednejših revijah ter utrjevanje sodelovanja z gospodarstvom; za določene aktivnosti je bil pridobljen tudi GMP certifikat. Leto 2018 je prineslo pomembne preboje v vedah o življenju in sintezni biologiji ter prestižen ERC Advanced Grant za prof. dr. Romana Jeralo (projekt MaCChines). V letu 2019 so sledile velike infrastrukturne nadgradnje: odprt je bil Ažmanov računski center in posodobljena računska gruča za visokozmogljive izračune, pomembna pridobitev pa je tudi krioelektronski mikroskop. V istem letu sta bila vzpostavljena še nov 600 MHz NMR-spektrometer ter laboratorij za testiranje in razvoj sodobnih baterijskih celic, okrepljen pa je bil tudi prenos tehnologij v prakso (npr. tehnologija Hidria Bond).
V naslednjih letih so raziskovalno odličnost dodatno potrjevali projekti ERC: RNPdynamics (prof. dr. Jernej Ule, 2018), MULTraSonicA (izr. prof. dr. Matej Praprotnik, 2019), CCEdit – Proof of Concept (prof. dr. Roman Jerala, 2020–2022), 123 STABLE (izr. prof. dr. Nejc Hodnik, 2020–2025), StableCat (izr. prof. dr. Nejc Hodnik, 2021–2023) ter PROFI (prof. dr. Roman Jerala, 2024–2029). Ob tem so tekle pomembne posodobitve laboratorijev in opreme ter novi mehanizmi podpore karieram: leta 2022 je bil vzpostavljen doktorski program Scientists4Future (COFUND/Pečat odličnosti) in prvič dodeljena podpora v okviru projekta Janka Jamnika, istega leta pa se je začel tudi poljudni podkast Vzeto na znanje.
Pomemben razvojni lok se začne leta 2023 z dvema večjima pobudama: junija se začne projekt Centra za razvoj, demonstracije in usposabljanje za brezogljične tehnologije, septembra pa projekt Centra za tehnologije genske in celične terapije, ki je zasnovan kot most med biomedicinskimi raziskavami za napredno zdravljenje in njihovim prenosom do pacientov. V letu 2024 se razvoj dopolni še z novimi vsebinami in povezovanji: dejavnosti razširi Laboratorij za raziskave biorafinacije biomase, okrepijo se podjetniške in komunikacijske pobude (podjetje MyCol, d. o. o., izid knjige Hadži) ter zagon podkasta Člankarnica – Papers Illuminated.
Leto 2025 je prineslo več strateških prelomnic: podpisane so bile ključne pogodbe in sporazumi za prenos znanja v prakso (memorandum KI–IJS–NIB–Lek, sporazum z Univerzo v Novi Gorici, sodelovanje s skladom Vesna), začelo se je raziskovalno sodelovanje s Huawei Technologies Oy Finland, potekal je protokolarni obisk predsednika Republike Estonije, hkrati pa se je začela prva faza gradnje Centra za tehnologije genske in celične terapije. Na področju ERC sta bila v letu 2025 pridobljena tudi nova projekta PROPEL (dr. Ajasja Ljubetič, 2025–2030) in EditYR (dr. Tina Lebar, 2025–2030). Junija 2026 je predvidena otvoritev Centra za razvoj, demonstracije in usposabljanje za brezogljične tehnologije.