Tradicija sodelovanja Kemijskega inštituta z industrijo traja vse od ustanovitve, saj je Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) 21. decembra ustanovila Kemijski laboratorij, ki je predhodnik inštituta, z namenom razvoja tehnologije pridelave koksa iz rjavega premoga.
Slika 1. Načrt pilotne naprave za izdelavo koksa iz rjavega premoga iz leta 1951.
Tehnologija izdelave koksa iz črnega premoga je bila sicer znana (Slika 2 in 3), vendar je bilo zelo pomembno, da zaradi omejevanega uvoza, proizvedemo lasten koks iz dostopnega rjavega premoga (Slika 4 in 5). Glede na zgodovinske vire, je bil ta projekt strateškega pomena za celotno Jugoslavijo (vir zbornik: Maks Samec 1881 – 1964: Življenje in delo).
Slika 2. Poskusna peč za izdelavo koksa iz rjavega premoga.
Slika 3. Poskusna peč za izdelavo koksa iz rjavega premoga pred otvoritvijo.
Slika 4. Koks iz peči.
Slika 5. Skupinska Slika zaposlenih v kemijskem laboratoriju za pridelavo koksa, v sredini s kravato in belo srajco vodja laboratorija: akademik prof. dr. Maks Samec.
Področje dejavnosti Kemijskega laboratorija se je sčasoma iz pridelave koksa iz rjavega premoga, širilo v skladu s kemijsko stroko in potrebami takratne slovenske industrije, saj so bile pravice Izvršnega sveta z zakonom o prenosu ustanoviteljskih pravic prenesene na konzorcij slovenske kemijske industrije, katere članice so bile: Color Medvode, Helios Domžale, Krka Novo Mesto, Lek Ljubljana, Salonit Anhovo in TOK Ilirska Bistrica, leto kasneje (1954) se je konzorciju pridružila še Kolinska Ljubljana.
Inštitut je od vsega začetka tesno sodeloval in delal za potrebe slovenske, jugoslovanske pa tudi ameriške industrije. Zanimiv je podatek, da je med leti 1956 in 1971 iz gospodarstva izviralo med 40 in 50 % celotnega finančnega vira financiranja inštituta. Kasneje se je inštitut vedno bolj razvijal v smeri akademsko znanstveno-raziskovalne inštitucije, tako da je delež sofinanciranja iz gospodarstva vztrajno padal in se po letu 1999 pa vse do danes giblje med 15 in 20 %.
Inštitut je bil med leti 1956 in 1970 tudi pomemben akter pri vzpostavljanju glavnih povojnih programskih smeri slovenske kemijske industrije, saj je lahko neposredno vplival na odločitve v katere smeri je slovensko kemično industrijo smotrno razvijati, tako s stališča surovin, kot s stališča potreb na trgu in tudi ekonomskega potenciala posameznih programov v jugoslovanskem ter mednarodnem merilu.
Med leti 1956 in 1970 so delovne enote inštituta z industrijo sodelovale na različnih področjih:
Trend delovanja inštitutov in fakultet v svetovnem merilu, se je v zadnjih desetih letih vedno bolj obrača v smer čim bolj tesnega sodelovanja z industrijskimi partnerji, saj to ohranja akademske inštitucije v stiku z realnimi in tržno zanimivimi projekti, omogoča lažje zaposlovanje raziskovalcev v industriji, hkrati pa povečuje konkurenčnost fakultet in inštitutov pri konkuriranju za Evropska sredstva. S temi sredstvi in kapitalom s trga pa lahko skupine na inštitutu in univerzah del raziskav namenijo tudi v popolnoma akademske in bazično-raziskovalne sfere. Sinergije sodelovanja inštitutov in univerz z gospodarstvom pa omogočajo tudi gospodarstvu povečati učinkovitost in njihovo dodano vrednost ter vgraditi najnovejše tehnologije in znanja v nove izdelke. Gospodarstvu je s sodelovanjem omogočen tudi najem storitev, opreme in kadra, za katere sami nimajo kapacitet ali sredstev, da bi jih polno razvijali in vzdrževali.
Zaradi pozitivnih efektov na obeh straneh, si bo Kemijski inštitut, v skladu s svojo tradicijo, še naprej prizadeval, da bo uspešnih zgodb iz sodelovanja z gospodarstvom čim več.