Novica

Ljubljana, 11. februar, 2021 - Svetlolasa gospa, ki se nam smehlja s fotografije, med tem ko zavzeto opravlja raziskave v svojem Laboratoriju za biokemijo in mikrobiologijo, je dr. Marta Blinc (1904 – 2000). Čeprav se zdi, da je danes nekako pozabljena, da se o njenem raziskovalnem delu v javnosti premalo sliši, gre za eno prvih vidnejših slovenskih kemičark in raziskovalk Kemijskega inštituta. Velja za znanstvenico, ki je predvsem na področju mikrobiologije na Slovenskem orala ledino. Bila je prijazna, dostojanstvena, a hkrati stroga in zahtevna, predvsem pa neverjetno delovna, se častne članice Kemijskega inštituta spominjajo nekdanji sodelavci.

Četrta slovenska doktorica kemijskih znanosti

Marta Blinc se je rodila leta 1904, maturirala je na ljubljanskem liceju in se leta 1923 vpisala na študij kemije, fizike in matematike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Tam je leta 1928 diplomirala, nato pa nadaljevala z eksperimentalnim delom za disertacijo s področja kemije škroba. Njen mentor je bil profesor Maks Samec, pri katerem je leta 1930 tudi zaključila svoj doktorat. Doktorirala je s prispevkom h kemizmu amilo- in eritro-teles. S tem je postala šele četrta Slovenka, ki je prejela naziv doktorice kemijskih znanosti. Po doktoratu je najprej poučevala kemijo, fiziko in matematiko na dekliški gimnaziji v Ljubljani, hkrati pa kot prostovoljna asistentka nadaljevala z raziskovalnim delom na tedanjem Kemičnem inštitutu Univerze.
 

Desna roka Maksa Samca

Ne le, da je pri njem doktorirala, od samega začetka svojega raziskovalnega udejstvovanja je bila Marta Blinc tesna in nepogrešljiva znanstvena sodelavka akademika prof. dr. Maksa Samca. Pobudnik kemijskega študija in ustanovitelja prvega kemijskega inštituta v Sloveniji je, kot navajajo viri, prav z Marto Blinc dobil izjemno znanstveno zainteresirano in sposobno dolgoletno sodelavko, s katero je sodeloval vse do smrti. Sprva je sicer raziskave opravljala v svojem prostem času in to v kleti realke, kjer je Samec uredil majhen biokemijski laboratorij. Leta 1940 pa je postala honorarna predavateljica v okviru Laboratorija za mikrobiologijo Zavoda za kemijo na Tehniški fakulteti, kjer je vodila vaje iz tehnične mikrobiologije, šele dve leti kasneje pa je tam zasedla mesto docentke. Leta 1941 je izšla tudi odmevna knjiga z naslovom Die Neuere Entwicklung der Kolloidchemie der Stärke, ki jo je Samec spisal skupaj z Marto Blinc.

Kmalu po koncu druge svetovne vojne leta 1945, so sicer docentko Blinčevo, tako kot tudi profesorja Samca ter še nekatere druge univerzitetne učitelje, iz politično ideoloških razlogov, odstranili z univerze. Blinčeva se je takrat umaknila v sosednjo Avstrijo, od koder se je, na prošnjo in ob pomoči prof. Samca, vrnila šele konec leta 1947. Sicer pa je imel Samec o Blinčevi vseskozi, tudi kasneje, ko je kot raziskovalka že delovala na Kemijskem inštitutu, o njej še kako dobro mnenje. Viri denimo navajajo, da je bila Marta Blinc po njegovem mnenju steber inštituta v času, ko je bil sam odsoten.

Vzpostavila domačo mikrobiološko zbirko

Leta 1947 se je dr. Marta Blinc zaposlila na novoustanovljenem Kemičnem inštitutu Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Inštitut je takrat domoval še na Salendrovi ulici v bližini Križank in prostori v prvem nadstropju nadgrajene stavbe so jeseni leta 1949 omogočili prvo obsežnejše raziskovalno delo. Dr. Blinc, ki je takrat delovala na različnih področjih, je med drugim raziskovala različne načine izboljšav pridobivanja penicilina, posebne kvasovke, ki proizvajajo maščobe, encimske sisteme in različne bakterijske mešanice. Leta 1951 se je odpravila v Makedonijo in tri tedne raziskovala na tamkajšnji Hidrološki postaji. V okolici Ohridskega jezera je nabirala vzorce mikroflore in jih v posebnih zabojčkih dnevno pošiljala na inštitut v Ljubljano za nadaljnje raziskave. Nabrala je 130 različnih mikrobioloških vzorcev iz zraka, vode, zemlje in rastlin. Prav s temi vzorci je začela vzpostavljati prvo domačo mikrobiološko zbirko, ki se je z leti le še širila.

^{Marta Blinc (peta z leve v drugi vrsti) med sodelavci v laboratoriju.}

Mikrobiološka zbirka, ki jo je vzpostavila Blinčeva, je kasneje prejela tudi pomembno mednarodno priznanje, leta 1988 so jo namreč sprejeli v Evropsko organizacijo mikrobioloških zbirk (European Culture Collections Organisation). »Od vsega začetka sem morala skrbeti za njeno mikrobiološko zbirko, česar sem se lotila z velikim veseljem in elanom. Kmalu me je vključila tudi v svoje delo pri ustanavljanju Jugoslovanskega mikrobiološkega društva, za kar sem prav tako imela veliko veselje«. Tako v spominih na Kemijski inštitut piše Aleksa Cimerman, ki jo je dr. Blinc leta 1958 vzela v službo. Blinčeva je bila sicer soustanoviteljica Jugoslovanskega mikrobiološkega društva ter prva predsednica Slovenskega mikrobiološkega društva. Med drugim je leta 1957 organizirala prvi jugoslovanski simpozij o tehnološki biokemiji.

S svojim predanim delom in vodenjem inštitutskega Oddelka za biokemijo in mikrobiologijo je dr. Marta Blinc predvsem položila temelje sodobni industrijski mikrobiologiji in biotehnologiji. Biotehnološki postopki, ki so jih razvijali in izvajali pod njenim vodstvom, so obsegali biosintezo riboflavina ter prosionske in citronske kisline. Razvijali so tudi mikrobiološke in kemijske metode za določanje vitaminov. V začetku 60. let prejšnjega stoletja je bila denimo v njenem laboratoriju na praksi ekipa iz Krke, ki je potem začela s proizvodnjo tetraciklinskih antibiotikov. V laboratoriju so med drugim vzgojili tudi čisto kulturo za proizvodnjo piva in jo uvedli v proizvodnjo v Pivovarni Laško. Za živilsko industrijo Eta so izdelali postopek gojenja micelija za proizvodnjo šampinjonov, za zavod za čebelarstvo pa so uvedli mikrobiološko kontrolo aktivnosti matičnega mlečka.

Odmevna raziskava za ZDA

Med številnimi raziskovalnimi projekti, ki jih je vodila dr. Marta Blinc, so močno odmevale predvsem raziskave na področju modifikacij škroba v žitih, ki jih je v 60. letih prejšnjega stoletja financiralo  Ministrstvo za poljedelstvo iz ZDA (U. S. Department of Agriculture). Financiranje iz tujine je bilo namreč v tistem času prava redkost, zato je bilo deležno še toliko večje pozornosti.

Junija 1962 je prof. Samec, ki je bil mednarodno uveljavljen strokovnjak na področju raziskav škroba,  preko SAZU oziroma ameriškega veleposlaništva v Rimu prejel dopis, v katerem so navajali interes za raziskave sprememb škrobov v žitih in za to ponujali tudi večletno financiranje. Samec se je odločil to nalogo sprejeti in je storil vse, da bi prišlo do podpisa pogodbe. Usklajevanja glede pogodbe so se nato vlekla več mesecev in v vmesnem času je Samec zbolel za rakom. Pri financerju je sicer Samec dosegel soglasje, da lahko, v primeru njegove bolezni ali smrti, vodenje projekta prevzame njegova najtesnejša sodelavka Marta Blinc. Ker je njegovo zdravstveno stanje hitro pešalo, je tedanji predsednik SAZU Josip Vidmar predlagal, da vodenje načrtovane študije sprememb škroba v žitnih zrnih, za katerega so petletno pogodbo z ZDA podpisali šele aprila 1964, tudi zares prevzame Marta Blinc.

^{Marta Blinc (druga z leve v prvi vrsti) s sodelavci perd Kemijskim inštitutom.}

Za sodelavce zvonec in napis »Prosim, sedite!«

»Pridno boste morali delati in vedno se morate zavedati, da je velika čast delati na akademijskem institutu«. To so ene prvih besed, ki jih je novozaposleni Aleksi Cimerman izrekla njena bodoča šefinja dr. Marta Blinc. Cimermanova v spominih navaja še dve zanimivi anekdoti.

V prvi pripoveduje o napisu »Prosim, sedite!«, ki ga je Blinčeva nalepila na enega od stolov v svoji delovni sobi, kjer je s svojimi podrejenimi opravljala pomembnejše razgovore. Ko je na razgovor v svojo sobo nekoč povabila tudi Cimermanovo in je ta začudeno pogledala proti stolu, je šefinja rekla: »Veste, utruja me, da moram vsakemu posebej reči, naj sede.«

V drugi anekdoti pa se spominja zvonca, s katerim je Blinčeva k sebi v sobo klicala zaposlene. Ob strani pisalne mize je imela namreč nameščen zvonec, tako da je na stikalo lahko pritiskala s kolenom. Za vsako sodelavko in sodelavca je imela točno določen signal, s katerim jih je klicala, kadar je želela govoriti z njimi. »Pepca je imela en kratek signal, Lojzka en dolgi, Slavka dva kratka, jaz dva dolga in tako dalje«.  Te klice je Blinčeva opustila šele, ko se ji je zvonec vse večkrat pokvaril in se je naveličala nenehnih popravil.

^Viri:

^{> Maks Samec, Življenje in delo, glavni urednik Branko Stanovnik, Slovensko kemijsko društvo, Ljubljana, 2015.}

^{> Kemijski inštitut, Širimo meje znanosti, glavna urednika Jure Zupan in Gregor Anderluh, Kemijski inštitut, Ljubljana 2016.}

^{> Spomini na Kemijski inštitut, Oddelek za biokemijo in mikrobiologijo, Aleksa Cimerman, Ljubljana.}

^{Vir fotografij: arhiv Kemijskega inštituta}

^{Zbrala: Nataša Jager Radin in prof. dr. Jure Zupan}