Kaj pomeni biti znanstvenik/ca?
Ljubljana, 14. junij 2019
Kaj pomeni biti znanstvenik/ca, je vprašanje, ki niti ni tako samoumevno kot se morda zdi, a smo vse pogosteje prisiljeni k ponovnemu razmisleku o tem. S to uvodno mislijo se je začela razprava, ki smo jo gostili ob zaključku 4. Tedna Kemijskega inštituta.
Dr. Sašo Dolenc, znanstveni publicist, ki je vodil omizje, je uvodoma postregel s podatkom, da je po zadnji raziskavi Unesca na svetu okoli osem milijonov znanstvenikov, torej en promil vsega svetovnega prebivalstva. Nadaljeval je z zanimivimi zgodovinskimi dejstvi, denimo o tem, da v času Galilea ali Newtona ljudje, ki so se ukvarjali z znanostjo, sami sebe še niso poimenovali 'znanstvenik'. Termin znanstvenik se je namreč uveljavil šele v 30-ih letih 19. stoletja. In če so se včasih z znanostjo ukvarjali le ljudje, ki so bili premožni, ali pa so jih pri tem podirali bogati meceni, se je število znanstvenikov začelo povečevati razmeroma pozno, ko je to postal tudi poklic. Uvodoma smo lahko slišali še, da so bili znanstveniki včasih javni intelektualci in s tem tudi mnenjski voditelji. Z naraščanjem števila znanstvenikov pa so le-ti ta status izgubili.
Dolenc se je sicer z gosti pogovarjal o pomenu besede znanstvenik, o družbeni vlogi znanstvenika v sodobnem svetu in o izkušnjah z delovanjem v akademskem, korporativnem, medijskem in uradniškem okolju. Sogovorniki so predstavil različne karierne poti znanstvenikov in opredeljevali pomen in funkcijo znanstvenika v sodobni družbi.
'V javnosti se pojem znanstvenik pogosto enači z institucijo, kjer ta znanstvenik dela. A to ne drži, saj je znanstvenik najpogosteje nekdo, ki dela na zelo ozko specializiranem področju', je poudarila dr. Neža Kogovšek Šalamon.
'Znanstvenik mora biti predvsem profesionalec na svojem področju. In znanstveniki imamo ta privilegij, da lahko sami izbiramo področje dela oziroma raziskav. To dela naš poklic lep in to je tisto, zaradi česar smo lahko uspešni in pri svojem delu tudi uživamo. Seveda pa morajo imeti rezultati naših raziskav uporabno vrednost, saj to pomeni napredek človeštva', je bila zanimiva misel prof. dr. Romana Jerale.
Dr. Tea Romih je ob tem odprla pomembno vprašanje: 'Kaj sploh je znanost? Je to le tisto, kar počnejo na 'uradnih' raziskovalnih ustanovah? Ali pa je znanstvenik lahko tudi nekdo, ki sicer sledi znanstvenim doktrinam in metodam, a se je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov znašel nekje izven 'uradnih' znanstvenoraziskovalnih ustanov? ' Romihova je pri tem navedla primere zasebnih raziskovalnih podjetij, ter primere 'državljanske znanosti', v katero so vključeni tudi civilisti.
Dr. Matevž Dular je na vprašanje, ali mora biti znanstvenik mnenjski vodja in s tem vplivati na družbo, dejal, da si je takšno pozicijo težko izboriti. 'Pri znanstveniku je tako, da je lahko povsem povprečen, a je dober komunikator in se zato veliko pojavlja v medijih. Lahko pa je ravno nasprotno. Vendar mislim, da mora biti prava mera obojega', je poudaril Dular.
Dr. Dominik Gaser pa je spregovoril o dveh kariernih možnostih znanstvenikov, zlasti tistih, ki se odločijo za zaposlitev v farmacevtskih družbah. Prva je znanstvenoraziskovalna pot in delo v laboratorijih, druga pa strokovno vodenje projektov. Ob tem je poudaril, da je znanstvenikov, ki bi se iz industrije vračali v akademske vode, zelo malo.
V okviru razprave smo lahko slišali še misel, da smo v znanosti pogosto preveč obsedeni s točkovanjem in vrednotenjem, pa denimo, da je znanost v slovenskem medijskem prostoru premalo izpostavljena. Sogovorniki so izrazili še kritiko na račun nesorazmerja med razpisanimi doktorskimi in podoktorskimi mesti.
Ob koncu pa se je odprlo še zanimivo vprašanje o tem, katera znanost je tista, od katere bo imelo človeštvo v prihodnje res kakšno korist? Prav dejstvo, da je zelo težko predvideti, kaj bodo določena znanstvena dognanja prinesla v prihodnje, pa je tisto, kar znanosti in znanstvenemu poklicu daje svojevrsten čar.
Udeleženci omizja so bili:
dr. Neža Kogovšek Šalamon - nekdanja direktorica Mirovnega inštituta, sedaj vodja pravnega oddelka pri Zagovorniku enakosti
dr. Matevž Dular - profesor strojništva na Univerzi v Ljubljani in nosilec projekta Evropskega raziskovalnega sveta
dr. Tea Romih - članica upravnega odbora Mlade akademije
dr. Dominik Gaser - vodja oddelka Celična in Molekularna biologija pri podjetju Lek d.d.
prof. dr. Roman Jerala - vodja Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu