Novica

Ljubljana, 17. 2. 2017 - Sinoči je v Atriju ZRC-SAZU potekala podelitev štipendij "Za ženske v znanosti 2017".

Med tremi prejemnicami prestižnih štipendij sta kar dve iz Kemijskega inštituta, Maja Marušič in Tina Lebar.

V sklopu nacionalnega programa Za ženske v znanosti partnerji vsako leto podelijo tri štipendije mladim slovenskim raziskovalkam v zadnjem letu doktorskega študija s področja naravoslovnih znanosti, biotehnike in medicine, hkrati pa si prizadevajo spodbujati razpravo o položaju žensk v znanosti. Nacionalni program »Za ženske v znanosti« je del širšega partnerstva L'ORÉAL-a in UNESCO »For Women in Science«, ki nagrajuje znanstveno odličnost in opozarja na pomen in vlogo žensk v znanosti že od svoje ustanovitve leta 1998.

Maja Marušič je mlada raziskovalka v Centru za NMR spektroskopijo visoke ločljivosti, kjer pod mentorskim vodstvom prof. dr. Janeza Plavca pripravlja doktorsko disertacijo na temo: Sekundarne strukture z gvanini bogatih zaporedij iz genomov človeških papilomavirusov
Namen doktorske disertacije je ugotoviti, ali z gvanini bogata zaporedja v genomih določenih tipov človeških papilomavirusov zavzamejo strukturo, ki je različna od običajne dvovijačne DNA, in s pomočjo NMR spektroskopije določiti, kakšna ta struktura je. Nato na podlagi določene strukture napovedati, ali bi lahko bila tarča za učinkovine, ki bi v končni fazi lahko vplivale na življenjski cikel človeških papilomavirusov in s tem na potek okužbe oziroma razvoj raka (predvsem) materničnega vratu.

Tina Lebar je mlada raziskovalka na Odseku za sintezno biologijo in imunologijo, kjer pod mentorstvom dr. Mojce Benčina pripravlja doktorsko disertacijo na temo: Načrtovanje genskih regulatornih omrežij na osnovi DNK vezavnih proteinov
Namen doktorskega dela je priprava umetnih transkripcijskih faktorjev in uporaba le-teh za pripravo kompleksnih genskih logičnih vezij v sesalskih celicah. Osnova za logična vezja so logična vrata, ki so zmožna pretvoriti enega ali več vhodnih signalov v izhodni signal. Vhodni signal v elektronskih logičnih vratih predstavljata na primer napetost ali tok, medtem ko so vhodni signali v bioloških logičnih vratih različne molekule.  Podobno kot računalniki znajo tudi celice prepoznati signale, ki se namesto po žicah prenašajo prek proteinov, natančneje transkripcijskih faktorjev, ki nadzorujejo izražanje genov. Z vnosom genov za transkripcijske faktorje lahko celice spremenimo tako, da se odzivajo na točno določen način. Umetna genska logična vezja imajo potencialno uporabo v celični terapiji, na primer za nove načine kontrolirane dostave zdravil.

Več o podelitvi: http://www.mizs.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/55/9953/