Novica

Ljubljana 11. junij 2019

Dobitnika Preglove nagrade 2019 za izjemne dosežke v znanosti sta doc. dr. Marjetka Podobnik in  prof. dr. Matej Praprotnik. Letos smo prvič podelili tudi priznanji Kemijskega inštituta za sodelovanje pri raziskovalnem delu, ki sta pripadli Univerzi v Ljubljani in dr. Michaelu Stöckerju.

Na današnji osrednji slovesnosti v okviru 4. Tedna Kemijskega inštituta smo podelili prestižne Preglove nagrade za izjemne dosežke v znanosti. Nagrada, ki je poimenovana po kemiku in Nobelovemu nagrajencu slovenskega rodu, Frideriku Preglu (1869 – 1930), predstavlja priznanje za vrhunske dosežke na področju osnovnih ali uporabnih raziskav s področja kemije in sorodnih ved. Letošnja dobitnika te prestižne nagrade sta doc. dr. Marjetka Podobnik in prof. dr. Matej Praprotnik.

Letos pa smo se na inštitutu prvič odločili podeliti tudi posebna priznanja za sodelovanje pri raziskovalnem delu, naj bo z  inštitucijami ali posamezniki, z domačimi ali tujimi akterji. Prav sodelovanje je namreč za doseganje tistih pravih rezultatov pri raziskovalnem delu neprecenljivega pomena. S posebnimi inštitutskimi priznanji želimo pokazati, da takšno dobro in predvsem plodno sodelovanje neizmerno cenimo.

Priznanje Kemijskega inštituta za sodelovanje pri raziskovalnem delu smo podelili Univerzi v Ljubljani, ki letos praznuje častitljivo obletnico, 100-letnico ustanovitve. Drugo priznanje Kemijskega inštituta za sodelovanje pri raziskovalnem delu pa je šlo v roke dr. Michaelu Stöckerju, profesorju na Tehniški univerzi v Münchnu.

Utemeljitve nagrad in priznanj:

Doc. dr. Marjetka Podobnik, višja znanstvena sodelavka,  je vodja Odseka za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo na Kemijskem inštitutu. Sodi med začetnice strukturne biologije v Sloveniji in z uvajanjem novih pristopov, kot je krioelektronska mikroskopija, omogoča, da slovenska znanost soustvarja svetovne trende. Glavna tema njenih raziskav v petletnem obdobju, za katero podeljujemo Preglovo nagrado, je razumevanje delovanja živalskih in rastlinskih patogenih mikrobov. Predvsem raziskuje strukturo porotvornih proteinov, ki izvirajo iz raznolikih organizmov. Porotvorni proteini so pomembni virulenčni dejavniki različnih bakterijskih vrst, najdemo pa jih tudi pri človeku, kjer opravljajajo predvsem obrambno nalogo. Marjetka Podobnik je določila zgradbo pore proteina lizenina iz deževnika, ki je bila prva opisana proteinska pora iz družine aerolizinu podobnih proteinov. Poleg tega je sodelovala pri določitvi mehanizma vezave mikrobnih efektorjev proteinov NLP, ki poškodujejo membrane rastlinskih celic in so ključni v procesu patogeneze mnogih patogenih mikrobov, ki napadajo tudi pomembne kulturne rastline. Proteinske pore izkazujejo tudi velik potencial v biotehnoloških in biomedicinskih aplikacijah, na primer v sekvenatorjih tretje generacije, pri čemer sodeluje tudi nagrajenka v povezavi z  angleškim nanobiotehnološkim podjetjem Oxford Nanopore Technologies. Marjetka Podobnik je izsledke svojih raziskav objavila v vrhunskih znanstvenih revijah, kot sta Science in Nature communications.

_{Preglova nagrajenka doc. dr. Marjetka Podobnik in predsednik Znanstvenega sveta Kemijskega inštituta prof. dr. Miran Gaberšček}

Prof. dr. Matej Praprotnik, znanstveni svetnik, je vodja Laboratorija za molekularno modeliranje na Teoretskem odseku na Kemijskem inštitutu in profesor fizike na Univerzi v Ljubljani, Fakulteta za matematiko in fiziko. S svojim visoko kvalitetnim strokovnim delom se je uveljavil v mednarodni skupnosti na področju računalniških simulacij mehkih in bioloških snovi. Poudarek njegovih raziskav je na razvoju novih računskih pristopov in njihovi uporabi v simulacijah kompleksnih molekularnih sistemov. Je prvi avtor metode AdResS (angl. Adaptive resolution simulation), ki sklaplja fine in grobozrnate molekularne modele v simulaciji. S tem poenostavi fizikalni opis sistema do največje dopustne stopnje, pri čemer ohrani vse podrobnosti sistema. Pred kratkim je svoj pristop na področju večskalnih simulacij razširil na sklopitve atomističnih in supramolekularnih modelov vode. Je predsednik Društva biofizikov Slovenije in podpredsednik znanstvenega sveta PRACE-evropske mreže visokozmogljivega računanja. Izsledke svojih raziskav je Matej Praprotnik objavil v vrhunskih znanstvenih revijah, denimo Physics Report in Nature Nanotechnology.

_{Predsednik Znanstvenega sveta Kemijskega inštituta prof. dr. Miran Gaberšček in direktor Kemijskega inštituta prof. dr. Gregor Anderluh sta podelila Preglovo nagrado prof. dr. Mateju Praprotniku}

Kemijski inštitut je že od svojega nastanka leta 1946 ves čas povezan z Univerzo v Ljubljani na pedagoškem in raziskovalnem področju. To sodelovanje se izkazuje na vrsto različnih načinov. Doktorandke in doktorandi Kemijskega inštituta praviloma vsi doktorirajo na Univerzi v Ljubljani. V času osamosvajanja Slovenije so na leto npr. doktorirali trije doktorandi, v zadnjih letih preko deset in v najboljših letih tudi preko 30. Sodelovanje pri raziskovalnem delu poteka v okviru različnih projektov Javne agencije Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost, v okviru programskih skupin in drugih projektov, ki se izvajajo v Sloveniji. Tudi v evropskem merilu se z Univerzo v Ljubljani skupaj prijavljamo na nekatere najbolj zahtevne projekte evropskega okvirnega programa in jih skupaj uspešno izvajamo. Na inštitutu posebno pozornost namenjamo tudi raziskovalni infrastrukturi. Skupaj z Univerzo v Ljubljani smo sodelovali pri nakupu vrste raziskovalnih inštrumentov, ki že leta omogočajo vrhunske raziskave. V zadnjem obdobju sodelujemo pri nakupu krio elektronskega mikroskopa in vzpostavitvi infrastrukture, ki bo strukturno biologijo v slovenskem prostoru postavila na novo raven.

_{Prejemnika priznanj, dr. Michael Stöcker in rektor Univerze v Ljubljani, prof. dr. Igor Papič}

Dr. Michael Stöcker deluje na področju razvoja poroznih materialov za uporabo v katalizi in adsorpciji. Študij kemije je končal na Univerzi v Münstru leta 1975, kjer je leta 1979 tudi doktoriral. Od leta 1980 živi na Norveškem, kjer je bil zaposlen na Univerzi v Bergnu in do upokojitve leta 2015 kot vodilni raziskovalec na inštitutu SINTEF v Oslu. Trenutno je gostujoči profesor na Tehniški univerzi v Münchnu. V letih od 1993 do 2013 je bil najprej regionalni urednik in nato glavni urednik znanstvene revije “Microporous and Mesoporous Materials”, ki jo izdaja Elsevier. Bil je član komisije za sintezo, predsednik komisije za katalizo in član glavnega odbora Mednarodne zeolitne zveze (IZA). Od leta 2016 je njen častni član, prvi znanstvenik, ki mu je zveza podelila ta prestižni naziv.

Izjemno plodno sodelovanje sodelavcev Kemijskega inštituta z dr. Stöckerjem se je začelo leta 1995, ko je prvič obiskal inštitut in imel predavanje o potencialni uporabi takrat zelo modernih in nedavno odkritih mezoporoznih materialih v heterogeni katalizi. V naslednjih letih je aktivno podpiral vključevanje raziskovalcev Kemijskega inštituta, posebno s področja poroznih materialov, v evropska raziskovalna omrežja, vključno z mrežami odličnosti, kot je na primer še vedno delujoči European Nanoporous Materials Institute of Excellence, krajše ENMIX s sedežem v Bruslju. Prav tako je spodbujal neposredne bilateralne projekte  in izmenjave raziskovalcev in študentov med SINTEFom in Kemijskim inštitutom ter skupno organizacijo konferenc in drugih znanstvenih srečanj.

_{Častni gost in slavnostni govorec na dogodku, rektor Univerze v Ljubljani, prof. dr. Igor Papič}

Foto: Matej Kolakovič