Novica

Ob mednarodnem dnevu žensk in deklet v znanosti

piše: prof. dr. Jure Zupan

V zgodovini sodobne znanosti so ženske delovale na zelo različnih področjih, in kemija zanje nikakor ni bila med manj zanimivimi. Ko posežemo daleč nazaj, najdemo v klinopisih iz obdobja 1200 pred n. št. omenjeno mezopotamsko izdelovalko parfumov Tapputi-Belatekallim, ki jo danes več virov označuje kot prvo kemičarko. Tudi med alkimisti od antike do srednjega veka, tako na Kitajskem kot v arabskem svetu in v Evropi, srečamo vrsto alkimistk, ki so se ukvarjale s to vedo.  

Če se osredotočimo na čas sodobne znanosti, je najbolj markantna osebnost nedvomno poljsko-francoska znanstvenica Marie Curie, ki je bila ne samo prva dobitnica dveh Nobelovih nagrad, ampak je do danes tudi edina, ki je to prestižno nagrado dobila na dveh različnih področjih naravoslovnih znanosti - kemije in fizike.

Glede na to, da je področje kemije dalo tako pomembno raziskovalko v svetovnem merilu, lahko s ponosom ugotovimo, da je pod št. 1 na seznamu vseh, ki so doktorirali na Univerzi v Ljubljani, vpisana doktorandka s področja kemije Ana Kansky*. Gospa Ana Kansky-Mayer je takoj ustanovila lastno kemijsko tovarno in imela v lasti vrsto kemijskih patentov. V zborniku, ki ga je leta 1978 izdala Univerza v Padovi, je bila Ana Kansky-Mayer uvrščena na 72. mesto med ženskami na svetu, ki so do leta 1920 prejele naziv doktorice znanosti.
 

^{Foto: Ana Kansky-Mayer iz Lož pri Vipavi je bila prva oseba, ki je doktorat zagovarjala na Univerzi v Ljubljani in hkrati 72. ženska na svetu, ki je prejela naziv doktorice znanosti.}

Diplome iz kemije po spolu skozi desetletja

Med naravoslovnimi znanostmi je bila kemija, podobno kot drugod po Evropi in še posebej v Franciji, tudi v Sloveniji med najbolj željenimi poklici. Prve diplomante kemike smo dobili takoj v prvih letih obstoja ljubljanske univerze. Prvi dve ženski sta v Sloveniji diplomirali leta 1926 skupaj s še šestimi kolegi. Pred njima je diplomiralo le sedem moških kolegov. Od vseh 240 diplomirancev, ki so diplomirali na kemiji v prvih tridesetih letih (od 1920 do 1949), je bilo 210 fantov in 30 deklet. Pri fantih je povprečje tridesetih let natanko sedem, pri dekletih pa ena na leto. Seveda so bile variacije v posameznih letih precejšnje. Pri dekletih so bila leta, ko sta diplomirali dve, in leta, ko ni diplomirala nobena, a le dvakrat (1943 in 1946) so diplomirale tri.

Če je omenjena stabilnost, trajala trideset let, je v nadaljnjem desetletju (1950 -1959) diplomiralo skupaj 379 študentov in študentk, od tega 231 moških in 148 žensk, kar pomeni, da je število diplomantov v desetih letih poskočilo od sedem na triindvajset, diplomantk pa od ena na skoraj petnajst letno. V teh številkah je manj presenetljivo povečanje števila vseh diplomirancev (od 8 na 38 letno – faktor 4,75), kot pa izjemno povečanje števila diplomantk. V samo desetih letih se je povprečje dvignilo za faktor 15. Tako velikega povečanja kemija ni doživela nikoli več. V naslednjih šestih desetletjih (1960-69, 1970-79, 1980-1989, 1990-1999, 2000-2009 in  2010-2019) so se faktorji povečevanja števila vseh diplom na kemiji ustalili in v določenih desetletjih je bilo opazno celo znižanje (1,7; 1,3; 0,7; 1,4; 0,8 in 1,1). V zadnjih 50 letih (1970 – 2019) je na kemiji vsako leto diplomiralo v povprečju 83 (+24) študentov od tega 35 (+11) moških in 48 (+16) žensk. V grobem povprečju se skriva še nekaj bolj informativnih podatkov. Denimo, da so bile v 60. letih prejšnjega stoletja že tri generacije, ko je diplomiralo več žensk kot moških. V 70. letih sta bili obe številki približno enaki ves čas, leta 1979 pa se je tehtnica dokončno prevesila na stran žensk. Od takrat je bilo štirideset let število žensk z diplomami iz kemije večje od števila diplom njihovih moških kolegov. V letih 1982, 85, 88 in 91 so jih dekleta presegla tudi za faktor 2 in več. Velike izjeme so bila samo leta 2000, 2001 in 2003, ko se je razmerje obrnilo in je diplomiralo več fantov kot deklet. Zaradi očitnega grupiranja bi lahko bila ta leta predmet posebne študije.

Ko gledamo splošno sliko izobraževanj na področju kemije na univerzitetni ravni, lahko ugotovimo, da smo imeli, vsaj kar se števila in razmerja med spoloma tiče, večino časa povsem primerljivo stanje z razvitim svetom. Tudi v obdobju druge svetovne vojne se število diplomantov in celo doktorandov iz kemije ni zmanjšalo, ampak je povprečje celo nekoliko poskočilo. Tudi silovito povečanje v desetletju med 1950 - 59 je z vidika splošnega povojnega razvoja v Evropi razumljivo in skladno s tedanjimi trendi. Če bi bilo treba omeniti kaj posebej izstopajočega, je to prav velik odstotek žensk v primerjavi z moškimi, ki so diplomirali na kemiji. V določenih obdobjih bi lahko govorili celo o neuravnoteženem razmerju med spoloma v korist žensk.
 

^{Foto: arhiv Kemijskega inštituta}

Doktorati iz kemije po spolu skozi desetletja

Ker diploma ni najvišja izobrazbena stopnja, si s stališča uravnoteženosti velja ogledati še statistiko doktorandov in doktorandk. Na najvišji stopnji izobraževanja pa številčna uravnoteženost med spoloma, ki je bila na diplomskem nivoju dosežena že v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, močno zaostaja. Število žensk in moških z doktorati se je na kemiji na letni ravni začelo izenačevati šele v 21. stoletju, a se k sreči nadaljuje. Res pa je, da število doktorandov veliko bolj stabilno kot število diplom.

V prvih 40 letih poučevanja na kemiji (1920-1959) je doktoriralo 44 moških in 8  žensk, skupaj 52, z drugimi besedami je bilo na kemiji v povprečju 0,8 doktoratov letno. V naslednjem desetletju (1959-60) je bil, tako kot pri diplomah, zaznan  največji skok, od 0,8 s prejšnjega dolgoletnega povprečja na več kot šest (6,5) doktoratov letno. V nadaljnjih šestih desetletjih pa opazimo dve izraziti obdobji. V prvem obdobju (1960-1989) se število vseh doktoratov dvigne od prejšnjih 6,5  na 8,6 (6,5; 6,6; 8,6), samo število žensk, ki so doktorirale, pa se zviša na 2,9 letno. Drugo obdobje (1990-2019), ki ga zaznamuje čas po osamosvojitvi Slovenije,  se začne z velikim porastom celotnega števila doktoratov od 8,6 na 22,2. Porast je odstotkovno še večji pri doktorandkah: od povprečja 2,9 na leto se v prvem desetletju osamosvojitve dvigne v povprečju na 10,7. Obe povprečji ostajata boj ali manj na isti višini tudi nadaljnjih dvajset let vse do danes.

Ker morajo imeti univerzitetni učitelji praviloma doktorat znanosti je pripomniti, da se je pri njih razmerje med moškimi in ženskami začelo hitreje popravljati šele po letu 2008. Sprememba je opazna šele, ko je bil nastavljen že stoti visokošolski učitelj, če začnemo šteti z letom 1920, ko je bil nastavljen prof. Maks Samec. V tem celotnem obdobju (1920 – 2008), ko je na kemiji poučevalo sto visokošolskih učiteljev, je bilo med njimi le trinajst žensk. Odstotek žensk se je po tem začel hitreje dvigati in je v zadnjem obdobju (2009 – 2017) že presegel tretjino vseh univerzitetnih učiteljev na kemiji.
 

Prvih osem doktorandk kemije

Čeprav je bila, kot sem že omenil, prva doktorica ljubljanske univerze kemičarka dr. Ana Kansky-Mayer (glej opombo*), je prvih štirideset let (1920-59) doktoriralo le sedem žensk: Ana Kansky, Marija Perpar, Olga Makuc-Ahac, Marta Blinc, Vera Johanides, Snegulka Detoni in Vida Tišler.
 

^{Foto: Ana Kansky-Mayer, kot jo je na sliki z naslovom ‘Kemičarka’ leta 1932 upodobila Henrika Šantel (slika je iz zbirke Goriškega muzeja).}

Druga doktorandka na kemiji dr. Marija Perpar je končala Filozofsko (1927) in tudi Tehniško fakulteto (1930), doktorirala je 1929 in leta 1947 postala prva ženska visokošolska učiteljica na kemiji. Prevzela je vodstvo Katedre za organsko kemijo (docentka 1947 in redna profesorica 1954), ki jo je vodila do leta 1974. Čeprav je bila prof. Perparjeva 27 let visokošolska učiteljica (1947 – 1974), je trajalo še tri leta po njeni upokojitvi, da se je na kemiji kot visokošolska učiteljica zaposlila naslednja ženska. To je bila dr. Aleksandra Kornhauser. Prostor za visokošolske učiteljice se je na kemiji začel odpirati šele proti koncu 80. let prejšnjega stoletja, ko sta bili nastavljeni še Nataša Bukovec (1986) in Vida Tišler (1987). Vendar pa se je razmerje med moškimi in ženskami kot univerzitetnimi učitelji začelo hitreje popravljati šele po letu 2008, ko je bil nastavljen že stoti visokošolski učitelj, začenši seveda s prof. Samcem leta 1920. V celotnem obdobju (1920 – 2008), ko je na kemiji pričelo poučevati sto visokošolskih učiteljev, je bilo med njimi le trinajst žensk. Razmerje se je po tem začelo hitreje izboljševati v zadnjem obdobju (2009 – 2017), ko je doseglo že nekaj več kot 1 : 3, kar je sicer velik napredek, a še zdaleč ne ustreza dejstvu, da v povprečju doseže najvišjo stopnjo izobrazbe več žensk kot moških.

^{Foto: Marija Perpar, Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani, fototeka}

O tretji doktorandki na kemiji dr. Olgi Makuc-Ahac tudi na internetnih straneh ni nobenih otipljivih informacij.

Četrta doktorandka dr. Marta Blinc je od doktorata (1930) dalje raziskovala skupaj s prof. Samcem najprej na Kemijskem inštitutu v okviru Univerze v Ljubljani, potem pa (1942 – 1947) v Mikrobiološkemu laboratoriju (prostori v NUK), ki je bil po vojni (1947) priključen novemu Kemijskemu inštitutu v okviru SAZU. Po enoletnem begunstvu v Avstriji (1945 - 46) se je dr. Marta Blinc vrnila v Ljubljano in prevzela vodstvo Laboratorija za biokemijo in mikrobiologijo. Do upokojitve (1964) je bila edina ženska, ki je bila na Kemijskem inštitutu vodja laboratorija.
 

^{Foto: Marta Blinc, arhiv Kemijskega inštituta}

Skupaj s peto doktorandko kemije na ljubljanski univerzi dr. Vero Johanides sta bili dolga leta ključni osebi pri razvoju biokemijske in mikrobiološke znanosti v Sloveniji in na Hrvaškem. Čeprav sta obe znanstvenici ves čas zelo tesno sodelovali, tako na znanstvenem kot tudi na organizacijskem področju mikrobilologije in biotehnologije, je bila mlajša dr. Vera Johanides, ki se je dejansko izšolala pri dr. Marti Blinc, na Hrvaškem deležna najvišjih časti (zaslužna profesorica, prorektorica, red za zasluge, različne nagrade in članstva v znanstvenih organizacijah), ki jih lahko prejme znanstvenica, dr. Marta Blinc pa se v Sloveniji še dvajset let po svoji smrti ni povsem prebila iz nerazumne osame. Na Kemijskem inštitutu je kot ženska raziskovalka orala ledino.
 

^{Foto: Vera Johanides, Hrvatska tehnična enciklopedija}

Šesta doktorandka dr. Snegulka Detoni je bila formalno sicer zaposlena na Oddelku za fiziko Univerze v Ljubljani, je pa večino časa, tako kot dr. Mart Blinc, raziskovala na Kemijskem inštitut v skupini prof. Dušana Hadžija na področju infrardeče spektroskopije. Na Kemijskem inštitutu se je spominjamo kot tihe, a izjemno učinkovite sodelavke prof. Hadžija, ki je morala v laboratoriju ob spektrometrih s potrpežljivostjo, umirjenostjo in globokim znanstvenim uvidom reševati veliko eksperimentalni problemov, ki so se vedno kopičili v zelo ambicioznem Laboratoriju za strukturno kemijo. Dr. Snegulka Detoni ni bila nikoli vodja svojega laboratorija. V začetnem obdobju delovanja novega Kemijskega inštituta (1945 – 1972) je bila edina vodja laboratorija dr. Marta Blinc (1954 -1964). Šele po veliki finančni krizi in reorganizaciji inštituta leta 1972 so tri ženske postale vodje laboratorijev: dr. Aleksa Cimerman, dr. Helena Sočič in dr. Ljupka Vitez.
 

^{Foto: Snegulka Detoni, Wikipedia}

Sedma doktorandka dr. Jelena Komar-Kansky je na srednji tehniški šoli poučevala fizikalno kemijo in leta 1976 napisala  prvi učbenik iz fizikalne kemije za kemijske tehniške šole.

Osma doktorandka dr. Vida Tišler, soproga kemika akademika prof. Mihe Tišlerja je bila zaposlena na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Podobno kot dr. Snegulka Detoni je tudi ona večino časa raziskovala in poučevala v prostorih Kemijskega inštituta, kjer je imela Fakulteta za Kemijo in kemijsko tehnologijo prostore od leta 1972.

Prav v okviru kombinacije raziskovanja in poučevanja, že od časov prvih osmih doktorandk na kemiji, ki so bile vse hkrati raziskovalke in pedagoginje, se je  sodelovanje med Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo ter Kemijskim inštitutom izkazalo kot optimalno okolje za splošno napredovanje na tem področju.

---------------

*Opomba:

Ana Jenko Štěrba-Böhm, je bila prva Slovenka z doktoratom znanosti iz kemije in z opravljenim glavnim doktorskim rigorozom iz kemije in fizike (1911) na Karlovi univerzi v Pragi, Češka republika.

Več podrobnosti najdete na povezavi: sl.wikipedia.org/wiki/Ana_Jenko_%C5%A0t%C4%9Brba-B%C3%B6hm