Novica

14. december 2023 - Na Kemijskem inštitutu je potekal dogodek pod skupnim naslovom Znanost in umetnost, ki je pomemben za širši krog ljudi oziroma slovenski kulturni prostor nasploh. Predstavljena je bila namreč knjiga Kako in zakaj? (Znanost in umetnost, različni plati iste radovednosti), pri nastanku katere je sodelovalo 19 slovenskih avtorjev, ki so bodisi umetniki, katerih delo je neposredno povezano z znanostjo bodisi znanstveniki, ki delujejo tudi na področju umetnosti. Knjigo je založil in izdal Kemijski inštitut.

Prva knjiga te vrste pri nas

Z izdajo omenjene knjige se je uresničila zamisel dr. Gregorja Anderluha, direktorja KI, in kiparja mag. Jiřija Kočice, ki sta več let razmišljala o izidu publikacije o presečiščih znanosti in umetnosti. Knjiga obsega zelo širok nabor tekstov – od tistih, ki širše zastavljajo samo temo, do tistih, ki se usmerijo v nek določen problem – in je verjetno prva knjiga te vrste pri nas.

Med avtorji – vrhunskimi umetniki, ki se ukvarjajo z znanostjo ali se njihovo delo dotika znanstvenih področij, so mnogi uveljavljeni ne le v Sloveniji, ampak tudi v svetu. Kar štirje so bili posebej omenjeni oziroma nagrajeni v sklopu festivala Ars electronica v Linzu (dr. Polona Tratnik, dr. Špela Petrič, Marko Peljhan in Zoran Srdić Janežič). Med temi velja še posebej omeniti dr. Polono Tratnik, ki je ena od pionirk bioumetnosti v svetovnem merilu, v podobno kategorijo začetnikov dela na področju med umetnostjo in znanostjo pa spada tudi Marko Peljhan, ki se osredotoča na raziskave komunikacije, migracij ipd.

Prav tako se z deli na presečišču znanosti in umetnosti ukvarjajo avtorji, delujoči na področju novih medijev, ki vključujejo računalniške, algoritemske, glasbene ali biorobotske eksperimente. Med njimi so dr. Aleš Vavpotič,dr. Tilen Žbona in Jože Slaček, ki je ob svojem umetniškem delovanju ves čas sprožal tudi organizacije različnih dogodkov in festivalov, tudi enega prvih poskusov te vrste - Mariborski festival računalniških umetnosti. Pomembno je omeniti Vojka Pogačarja, ki je dolga leta poučeval na mariborski univerzi in v svoje umetniške projekte med prvimi vpeljeval visokotehnološke postopke, hkrati pa je v povsem znanstvenem okolju raziskoval barve in barvno teorijo. Z barvno teorijo se ukvarja tudi mag.Peter Ciuha, vendar v svojem prispevku obravnava barve skupaj z glasbo ter kaže na podobne vzorce v valovanju. Prav tako izredno zanimiv tekst, ki razpira tradicionalna pojmovanja umetnosti skozi nevroznanost, je prispevala dr. Uršula Berlot Pompe. Ena od avtoric, ki so v tujini zelo uspešne, je Eva Petrič, ki se v prispevku dotika znanosti predvsem preko psihologije ter prevpraševanja vzorcev in etičnih izhodišč. Na zelo podoben način k znanosti pristopa mag. Jiři Kočica, sicer urednik knjige.

Mnogi avtorji s področja umetnosti imajo za sabo družboslovne in humanistične šole ali pa so se specializirali na področjih, ki so že v izhodiščih izrazito interdisciplinarno usmerjeni. V knjigi so s prispevki vključeni tudi naravoslovno izobraženi znanstveniki, ki se ukvarjajo z umetnostjo in sicer nekateri zelo profesionalno (npr. dr. Špela Petrič, sicer doktorica biomedicine ali pa dr. Marin Berovič, ki je bil med drugim profesor za tehnologijo na umetniški akademiji). Nekatere ta interdisciplinarnost zanima iz bolj osebnega zornega kota in se ukvarjajo z umetnostjo manj v javnem, angažiranem smislu, četudi razstavljajo svoja dela, a to ni njihova primarna dejavnost. Tako npr. dr. Franc Solina, ki prihaja iz računalniških znanosti, sodeluje kot profesor za interdisciplinarni študij v polju novomedijskih umetnosti. Dr. Jure Zupan, dr. Peter Maček in dr. Jadran Lenarčič, ki se ukvarjajo z relativno klasičnimi oblikami kiparstva oz. slikarstva, pa v svojih prispevkih premišljujejo različne vidike vmesnih, podobnih procesov, ki se jih loteva tako znanost kot umetnost. Prav tako zanimiv prispevek, ki poglobi razmišljanje o rabi materialov v področju umetnosti, je pripravila dr. Vilma Ducman, v umetniškem smislu dolgoletna sodelavka v mnogih projektih kiparja Jiřija Kočice. Zadnji prispevek v knjigi, neke vrste zaključno besedo, je napisal dr. Matej Huš, raziskovalec s Kemijskega inštituta, ki ga ta fenomen prav tako zanima, vendar se z umetnostjo (zaenkrat) ne ukvarja aktivno.

V knjigi so ob tekstih tudi izvrstne reprodukcije del, ki bistveno osvetlijo marsikatero misel. Izjemne zasluge za izid knjige ima njen izvršni urednik Marjan Žiberna, katerega delo je bilo v procesu njenega nastajanja ključno, za zelo lepo vizualno podobo pa je poskrbel Jure Legac.

Izdali tudi knjigo o inštitutski galerijski dejavnosti

Ob izidu prej omenjene knjige, je izšla tudi knjiga z naslovom Navdihujoča prisotnost (Umetnost na Kemijskem inštitutu). Na Kemijskem inštitutu ima namreč umetnost svoje mesto že od konca sedemdesetih let minulega stoletja, ko je na pobudo tedanjega direktorja dr. Jožeta Fegeša začela delovati likovna galerija. V prvem desetletju je gostila številne likovne ustvarjalce predvsem iz slovenskega okolja in se uveljavila kot pomemben razstavni prostor.

Sledilo je skoraj desetletno obdobje njenega nedelovanja, v drugi polovici devetdesetih let, ko so jo zaznamovale zlasti razstave cenjenih karikaturistov, pa je za krajši čas spet oživela. Po obdobju neaktivnosti, ki je sledilo, je za nekaj časa spet postala živ razstavni prostor. Od leta 2016, ko je njeno vodenje prevzel zunanji kustos, se je razširila še na kiparsko področje, na novomedijske umetnosti, na umetnost, ki se giblje na presečišču z znanostjo.

V galeriji ne razstavljajo le vabljeni umetniki, pač pa občasno tudi sodelavci inštituta, ki so svojo radovednost in kreativnost razširili na različna področja umetnosti. Inštitut pa je v umetniško delovanje, kot je razvidno iz vsebine te knjige, občasno vključen še drugače. Z njo želimo preprečiti, da bi izjemna energija mnogih, ki so na različne načine skrbeli za blagodejno prisotnost umetnosti v naši znanstvenoraziskovalni ustanovi, utonila v pozabo.

Predstavitev knjig obogatila zanimiva predavanja in otvoritev razstave

Dogodek Znanost in umetnost je minil tudi v znamenju treh zanimivih predavanj in otvoritve umetniške razstave. Slišali smo lahko prof. dr. Polono Tratnik ter oblikovalki Carlotto Borgato in Henno Burney iz Ateljeja Luma, bioregionalnega laboratorija za oblikovanje v Arlesu na jugu Francije. Na ogled pa smo postavili še umetniško razstavo avtorice dr. Špele Petrič.

Prof. Tratnik je med predavanjem z naslovom Hibridna umetnost in demokratizacija znanosti podala zanimiv vpogled na povezavo med umetnostjo in biotehnologijo. Biotehnološki umetniki, ki so se odzvali na napredek biotehnologije v »biotehnološkem stoletju«, so vstopili v laboratorije in jih začeli uporabljati kot lastne studie, ali pa ustanovili lastne laboratorije kot umetniške studie. Umetnost se je združila z biotehnologijo. To je vplivalo na obliko umetniških projektov, umetniške metodologije, epistemologije, pa tudi na umetniška orodja in materiale. Ne le, da se je umetnost približala biotehnologiji, in da se je spremenila institucija umetnosti, ampak je šlo tudi oblikovanje znanosti skozi globoko preobrazbo, ki je odprla možnosti za sodelovanje znanosti z umetnostjo. Je umetnost postala biotehnologija ali še huje, zgolj njen promotor? Kakšna je funkcija umetnosti, ki obravnava biotehnologijo?

^{Foto: Prof. dr. Polona Tratnik}

Zanimivi sta bili tudi predstavitvi obeh oblikovalk. Carlotta Borgato je vodja raziskovalnih in razvojnih projektov na področju oblikovanja materialov in produktov v umetniškem centru Luma v mestu Arles na jugu Francije. Izobraževala se je na Univerzi v Benetkah ter univerzi Politecnica v Milanu, kjer je študirala industrijski dizajn in Innovation design. Henna Burney je kordinatrica projektov EU, vključno z Loop Of Fun, pri katerem sodeluje tudi Kemisjki inštitut. Oblikovalki sta predstavili Lumo in fundacijo Luma Arles ter nekaj oblikovalskih raziskovalnih projektov.

Na ogled pa smo postavili tudi razstavo dr. Špele Petrič z naslovom Trije eksperimenti v interkogniciji z rastlinami. Dr. Petrič je doktorirala iz biomedicine na Univerzi v Ljubljani 2011 ter nato še magistrirala na umetniški šoli LUCA v Bruslju v Belgiji 2013. Njena umetniško-znanstvena praksa je medvrstna, združuje naravoslovje, žive medije in performans.

Na razstavi v galeriji Kemijskega inštituta so predstavljeni trije projekti in sicer "Skotopoeza", kjer Petričeva raziskuje vpliv svetlobe na rast rastlin, "Branje ustnic", kjer umetnica raziskuje odnos do vidikov komunikacij z rastlinami in projekt "PL’AI", v katerem predvidi in sproži igro med umetno inteligenco in rastlinami.

^{Foto: Utrinek z razstave Špele Petrič}