ŽIGA OKORN: Refugij II, maj 2016
Kar z Okornovimi slikami na novo definira morsko krajino, je popolna odsotnost vsega, kar je človeško. Nikjer ni ladij, jader, čolnov, ni avionskih sledi ne kopalcev. Le na redkih slikah se pojavijo sledi otokov ali kopna. Zelo od daleč, brez sledi človeka. Edine sledi človeškega so izrazite poteze čopiča, ki v vodoravnih linijah ali z vozliščnimi zavoji beležijo stanje. Kot bi nekakšen slikarski raziskovalec na ladji hotel s širokimi pasicami barv odslikati dogajanje vesoljnega potopa iz Noetove barke. In gledalec, postavljen v isto pozicijo kot slikar, lahko podobno začuti ta pogled. Popolna samota. Občutek, da se horizont ne prekine, tudi če bi se obračali okoli in okoli. Okrog nas eno samo ogromno morje, ki se izgublja bodisi v megli, nevihtah ali neskončni globini mirno začrtane vodoravne sledi barve.
Kustos: Jiri Kočica